Filmski formati

Filmski trak je ena najpomembnejših in najrevolucionarnih izumov v zgodovini filma. Ideja o filmskem traku sega v začetek 19. stoletja, ko so različni raziskovalci in izumitelji razvijali različne načine, kako zajeti in predvajati gibanje.

Prvi praktičen sistem filmskega traku je bil razvit leta 1889 s strani francoskega izumitelja Louisa Lumièra. Njegov sistem je vključeval 35-milimetrski filmski trak, ki je bil perforiran, kar je omogočilo natančno premikanje slike v projekciji. S tem izumom je Lumière omogočil prve javne projekcije filma in s tem začel filmsko revolucijo.

V naslednjih desetletjih so se filmski trakovi razvijali in izpopolnjevali, pri čemer so se pojavili različni formati, kot so 16-milimetrski, 8-milimetrski in 70-milimetrski trakovi.

Razvoj digitalne tehnologije je prinesel tudi nov način snemanja in predvajanja filmov, kar je zmanjšalo potrebo po uporabi filmskih trakov. Kljub temu pa je zgodovina filmskega traku pomembna, saj je omogočil razvoj in popularizacijo filma kot umetnosti in medija. Danes se filmski trakovi uporabljajo predvsem v arhivih in muzejih kot pomemben del filmske zgodovine.

9.5mm Pathe

Prvi film francoske firme Pathe od leta 1922 z perforacijo v sredini namenjen amaterski uporabi. Pri nas v Sloveniji je prve posnetke napravil leta 1925 Božidar Jakac. Sprva je bil namenjen za uporabo v ročnih kamernih projektorjih za domačo uporabo. Ta format je bil priljubljen predvsem v Evropi, kjer je bil uporabljen za snemanje domačih filmov, porok, počitnic in drugih posebnih dogodkov.

9,5 mm film je imel perforacijo po sredini filma, kar je omogočalo enostaven prenos in projekcijo. Kasneje so razvili tudi kamere in projektorje za ta format, kar je prispevalo k širjenju njegove priljubljenosti. V 30. in 40. letih 20. stoletja je bil 9,5 mm format glavni format za amatersko snemanje in projeciranje filmov. Vendar je s prihodom 8 mm in Super 8 formata postopoma izgubljal na priljubljenosti. Kljub temu pa je 9,5 mm film ostal priljubljen med nekaterimi ljubitelji in zbiratelji filma. Danes se 9,5 mm film uporablja predvsem za arhiviranje in ohranjanje starih filmskih posnetkov.

Normal 8 (N8mm)

Amaterski film zasnovan leta 1932 je bil za formatom 9.5mm prvi film namenjen domači uporabi.

8mm film je format filma za domačo uporabo, ki se je začel uporabljati v 1930-ih letih. Ta format filma je bil ustvarjen kot alternativa dragim in zapletenim profesionalnim formatom, kot je bilo 16mm film. Prvi 8mm film je bil uveden s strani Kodaka leta 1932 in je bil znan kot “8mm Eastman Kodak film”.

Prvotno je bil namenjen amaterjem, saj je bila ta vrsta filma cenovno ugodna in enostavna za uporabo. Zaradi svoje majhne velikosti (8 mm) je bil zelo priljubljen za snemanje domačih video posnetkov. Med drugo svetovno vojno je 8mm film postal izredno pomemben pri dokumentiranju vojnih dogodkov in ustvarjanju vojaških filmov. Po vojni je postal tudi priljubljen med filmskimi ustvarjalci, saj je omogočal cenovno ugodno snemanje in ustvarjanje kratkih filmov ter animacij.

V 60. in 70. letih 20. stoletja je 8mm film postal zelo priljubljen med ljubiteljskimi filmskimi ustvarjalci in ustvarjalci neodvisnih filmov. Vendar pa je s prihodom digitalne tehnologije in digitalnih kamer uporaba 8mm filma začela upadati. Kljub temu pa se je v zadnjih letih ponovno začelo zanimanje za 8mm film, saj se mnogi filmski ustvarjalci vračajo k tradicionalnim tehnikam snemanja in ustvarjanja. Tako danes obstajajo tudi posebni festivali, razstave in dogodki posvečeni 8mm filmu.

Super 8 (S8mm)

Super 8 film je format filma, ki je bil priljubljen predvsem v 60. in 70. letih 20. stoletja. Razvil ga je Eastman Kodak leta 1965 kot posodobitev že obstoječega 8 mm formata filma. Super 8 film je bil cenovno ugoden, enostaven za uporabo in je omogočal snemanje slike in zvoka. Format Super 8 je postal priljubljen med amaterji in ljubitelji filma, saj je nudil enostavno snemanje in prikazovanje domačih filmov. Veliko ljudi je s Super 8 filmom posnelo spomine na počitnice, praznovanja in druge posebne dogodke.

Kljub temu, da se je format Super 8 uporabljal predvsem za domače filme, so ga uporabljali tudi profesionalni filmski ustvarjalci. Številni režiserji, kot je na primer Steven Spielberg, so začeli svojo kariero s snemanjem filmov na Super 8 film. V 80. letih so začeli Super 8 film izpodrivati novejši digitalni formati, kar je privedlo do upada popularnosti tega formata. Kljub temu pa ima Super 8 film še danes svoje privržence, ki cenijo njegov edinstven videz in retro čar. Organizacije, kot je na primer "The International Film Organisation," še vedno organizirajo tečaje in dogodke, posvečene Super 8 filmu in ohranjanju tega pomembnega dela filmske zgodovine.

Super 8mm film ima manjšo stransko perforacijo in 50% večjo sliko kot N8mm.

16mm in Super 16mm

Prvi film 16mm namenjen za profesionalno uporabo so razvili 1923 pri Kodaku s svetlobnim zvočnim zapisom, kasneje izboljšana verzija Super16mm. 16mm film je bil priljubljen filmski format v zgodovini filma. Nastal je v začetku 20. stoletja kot cenovno dostopnejša alternativa 35mm filmu. Prvotno je bil 16mm film namenjen amaterskim filmskim ustvarjalcem, vendar se je kasneje razvil tudi kot profesionalni format za dokumentarne filme, televizijske oddaje in druge produkcije.

16mm film je bil veliko uporabljen v obdobju med letoma 1923 in 1980, ko je postal vedno bolj priljubljen video format. Vendar pa še vedno obstaja skupnost filmskih ustvarjalcev, ki še vedno ustvarjajo filme na 16mm filmu zaradi njegove estetske vrednosti in edinstvenega videza.

V zadnjih letih je 16mm film doživel nekaj preporoda, pri čemer se vse več mladih filmskih ustvarjalcev obrača k temu tradicionalnemu formatu za ustvarjanje svojih umetniških del. Tako je 16mm film postal pomemben del filmske zgodovine in kulturne dediščine.

Super 16mm format filma je bil prvič predstavljen leta 1969 s strani podjetja Kodak. Ideja za ta format je bila ustvariti cenovno ugodno alternativo klasičnemu 16mm formatu, ki bi omogočala boljšo kakovost slike in večjo kreativno svobodo. Super 16mm film je bil hitro sprejet v filmski industriji zaradi svoje visoke kakovosti slike in fleksibilnosti pri snemanju. Velikost slike je bila povečana za 23% v primerjavi s klasičnim 16mm formatom, kar je omogočilo boljše kadre in več možnosti pri obrezovanju slike med post-produkcijo. Veliko filmov je bilo posnetih v Super 16mm formatu in ta format je še danes priljubljen med filmskimi ustvarjalci. Kljub pojavu digitalne tehnologije je Super 16mm film še vedno cenjen zaradi svojega edinstvenega videza in estetike.

Zgodovina Super 16mm filma je tako povezana z razvojem filmske tehnologije in željo filmskih ustvarjalcev po ustvarjanju visoko kakovostnih in kreativnih filmov.

35mm film

35mm film se je začel uporabljati v zgodnjih letih 20. stoletja in je postal eden najbolj priljubljenih formatov filma v filmski industriji. Prvi filmi na 35mm filmu so bili posneti v začetku 20. stoletja, vendar se je format začel širše uporabljati v 1920-ih letih. 35mm film je bil prvotno izdelan iz celuloidne baze, ki je bila prekrita z emulzijo in občutljiva na svetlobo. Ta format filma je omogočal boljšo kakovost slike in večjo ločljivost kot prejšnji formati filma, kar je pripomoglo k razvoju filmov v visoki kakovosti. V 1930-ih letih je postal 35mm film standardni format za kinematografsko projekcijo in je ostal priljubljen format do danes.