Video formati

Umatic

Umatic je bil prvi format za snemanje videa na trak, ki ga je leta 1969 razvilo podjetje Sony. Ta format je bil predhodnik bolj znanih formatov, kot so VHS in Betamax. Umatic je bil prvotno razvit za profesionalno uporabo, predvsem v televizijski industriji. Umatic je bil prvič predstavljen leta 1971 in je bil hitro sprejet v profesionalnih okoljih zaradi svoje visoke kakovosti slike in zvoka ter zanesljivosti pri snemanju. Kljub temu je bil Umatic precej velik in drag format, kar je omejevalo njegovo širšo uporabo med potrošniki. Čez čas je Sony razvil tudi manjše in bolj dostopne različice Umatica, kot je bilo na primer Betacam, ki se je uporabljal tudi v radiodifuziji in produkciji filmov. Kljub temu se je Umatic postopoma izgubil pred konkurenco drugih formatov, kot je VHS, ki je ponudil manjšo in cenejšo alternativo za potrošnike. Kljub temu je Umatic pustil pomemben pečat v zgodovini tehnologije in snemanja videa, saj je bil eden prvih formatov, ki je omogočil kakovostno snemanje in predvajanje videa. Danes se Umatic uporablja le še v nekaterih arhivih in specializiranih industrijskih aplikacijah.

UmaticSP

UmaticSP (U-matic Standard Pal) je bila vrsta analognega videoposnetkovnega formata, ki ga je leta 1971 predstavila japonska družba Sony. Format UmaticSP je bil namenjen profesionalni uporabi in je nudil boljšo kakovost slike in avdio reprodukcijo v primerjavi z originalnim formatom Umatic.

UmaticSP je postal zelo priljubljen med radiodifuznimi podjetji, producenti in postprodukcijskimi studii, ki so ga uporabljali za snemanje televizijskih oddaj, filmov, glasbenih videov in še veliko več.

Čeprav je format UmaticSP postal zastarel zaradi digitalizacije in napredka digitalnih formatov za video posnetke, je imel pomembno vlogo pri razvoju video tehnologije in je pustil trajen pečat v zgodovini video produkcije.

Betamax

Betamax je bila prva standardizirana video kasetna tehnologija, ki jo je leta 1975 predstavilo podjetje Sony. Betamax je bil prvotno zasnovan kot konkurenca VHS formatu in je ponujal boljšo kakovost slike in zvoka. Kljub svojim prednostim se Betamax nikoli ni v celoti uveljavil na trgu, saj se je hitro pojavil konkurenčni format VHS, ki je imel daljšo časovno kapaciteto in ni bil podrejen licenčnim določilom Sonyja. Vzhajajoča priljubljenost VHS format je privedla do tega, da je Betamax postopoma začel izgubljati ravnovesje na trgu. Kljub temu je Betamax še nekaj časa uspešno obstajal na trgu, predvsem zaradi svoje kakovosti in zveste uporabniške baze. Vendar pa je leta 2002 Sony napovedal končno prenehanje proizvodnje Betamax kaset in predvajalnikov, kar je označilo konec ere Betamaxa na trgu. Kljub temu pa se Betamax še vedno uporablja v nekaterih specializiranih področjih in za arhiviranje starejših video vsebin.

VHS format

VHS (Video Home System) format je analogni video format, ki se je uporabljal za snemanje in predvajanje videoposnetkov. VHS trakovi so bili priljubljeni v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja ter so bili glavni medij za domače snemanje filmov in TV oddaj. VHS trakovi so imeli ločljivost 240 vrstic in zvok zapisan v mono ali stereo formatu. Format je bil kasneje nadomeščen s formatom DVD in digitalnimi mediji. VHS je bil razvit s strani japonskega proizvajalca elektronike JVC in je bil prvič predstavljen leta 1976. Hitro se je razširil po vsem svetu in postal glavna oblika distribucije filmov in televizijskih oddaj. Kasete so imele magnetni trak, na katerega so bili shranjeni videoposnetki. VHS format je postal zelo priljubljen zaradi svoje razširjenosti in enostavne uporabe. Povprečna VHS kaseta je lahko vsebovala do dve uri posnetkov in jo je bilo enostavno snemati in predvajati s pomočjo videorekorderja. Vendar je sčasoma VHS prehitel razvoj digitalnih formatov, kot so DVD-ji in Blu-ray diski. Zaradi boljše kakovosti slike in zvoka ter večje trajnosti so ti novi formati postopoma izpodrinili VHS. Leta 2016 je bila uradno prekinjena proizvodnja VHS kaset, kar je pomenilo konec te tehnologije. Kljub temu pa obstaja še vedno nekaj ljubiteljev VHS formatov, ki cenijo nostalgijo in čar tega preteklega medija. VHS kasete so postale predmet zbirateljstva in imajo svoje mesto v zgodovini domače zabave.

S-VHS

S-VHS je izboljšana različica standardnega VHS formata, ki je bil priljubljen v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja. S-VHS, ki pomeni Super VHS, je bil razvit leta 1987 s strani podjetja JVC (Japan Victor Company) kot odgovor na zahteve po višji kakovosti slike in zvoka. Glavna razlika med S-VHS in standardnim VHS formatom je v večji ločljivosti slike in boljši kakovosti zvoka. S-VHS omogoča zapisovanje in predvajanje videoposnetkov z večjo ločljivostjo (400 linij v primerjavi z 240 linijami pri standardnem VHS) ter prinaša boljšo reprodukcijo barv in zvoka. Kljub svoji izboljšani kakovosti, se S-VHS ni uspel popolnoma uveljaviti na trgu, saj je bil hitro presežen s prihodom digitalnih formatov, kot sta DVD in kasneje Blu-ray. Kljub temu pa je S-VHS ostal priljubljen med nekaterimi ljubitelji videokaset in je še danes uporabljen za arhiviranje in predvajanje starih videoposnetkov. Zgodovina S-VHS je zato zaznamovana s prehodom iz analognega v digitalno obdobje ter s podobnim uspehom in razvojem, kot so ga doživeli drugi formati za shranjevanje in predvajanje videoposnetkov.

Video8

Video8 format je leta 1985 predstavilo podjetje Sony in je bil prvi format za majhne videokamere, ki so uporabljale trakove širine 8 milimetrov. Ta format je bil zelo priljubljen v 80. in 90. letih, saj je omogočal preprosto snemanje in gledanje videoposnetkov doma. Video8 trakovi so imeli kapaciteto za približno 90 minut posnetkov in so bili precej manjši ter lažji od prejšnjih trakov formata VHS. Kljub temu, da je bil Video8 sprva namenjen rekreativni uporabi, so ga kasneje začeli uporabljati tudi profesionalni uporabniki za snemanje dokumentarcev, poročil in drugih videoposnetkov.

Vendar je s prihodom digitalne tehnologije in formatov, kot je MiniDV, Video8 začel izgubljati priljubljenost in danes skorajda ni več v uporabi.

Hi-8

Hi-8 je format videokasete, ki je bil priljubljen v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja. Format Hi-8 je bil razvit kot nadgradnja formata Video8 in je bil boljši v smislu kakovosti slike in zvočnega posnetka. Videokamere, ki so podpirale format Hi-8, so bile dostopnejše in manjše od profesionalnih kamer, zato so postale priljubljene med amaterji in neprofesionalnimi filmskimi ustvarjalci. Format Hi-8 je uporabljal magnetni trak širine 8 mm in je imel boljšo ločljivost kot format Video8. Videokasete Hi-8 so lahko beležile do 3 ure videa v standardni kakovosti. Poleg tega je format Hi-8 omogočal tudi digitalno obdelavo posnetkov. Kljub svoji priljubljenosti pa je format Hi-8 postopoma izgubil svojo prevlado zaradi prihoda digitalnih formatov, kot so MiniDV in DVD. Tudi tehnološki napredek je omogočil boljše kakovosti slik in zvoka, kar je pripomoglo k zatonu formata Hi-8. Kljub temu pa je format Hi-8 pomemben v zgodovini video produkcije, saj je bil prehodna tehnologija med analognimi in digitalnimi formati ter je omogočil številnim ljudem, da so začeli ustvarjati lastne video posnetke.

D8

D8 video format je bil razvit v 90. letih 20. stoletja s strani podjetja Sony in je bil uporabljen za digitalno snemanje in reprodukcijo videoposnetkov. Format je bil enostaven za uporabo in je bil priljubljen med potrošniki in profesionalnimi uporabniki. D8 format je bil zasnovan kot enostaven in cenovno ugoden način za digitalno snemanje video posnetkov, ki so imeli visoko kakovost slike in zvoka. Uporabljen je bil za snemanje domačih videoposnetkov, poročil, športnih dogodkov in drugih podobnih dogodkov. Kljub svoji priljubljenosti se je D8 format kmalu znašel pod pritiskom drugih bolj naprednih formatov, kot so MiniDV in DVD. Slednji so ponujali boljše možnosti za shranjevanje in urejanje videoposnetkov ter so zato postali bolj priljubljeni med uporabniki. D8 format je danes precej redek in se ga v večini primerov ne uporablja več.

Betacam

Betacam je bila prva profesionalna analogni video format, ki ga je leta 1982 razvilo japonsko podjetje Sony. Betacam je bil zasnovan kot nadgradnja obstoječega Betamax formata za domačo uporabo.

Betacam je bil hitro sprejet v zabavni industriji in postal standardni format za snemanje profesionalnih video vsebin, kot so televizijske oddaje, reklame, filme in dokumentarci. Zgodovina Betacama sega v 80. leta prejšnjega stoletja, ko je format postal prepoznaven in priljubljen med producenti in ustvarjalci vsebin. Kasneje so se razvile različice Betacama, kot so Betacam SP (Superior Performance) in Digital Betacam, ki so prinesle izboljšane zmogljivosti in kakovost slike. Betacam je ostal pomemben format v industriji do prihoda digitalnih formatov v začetku 21. stoletja.

Kljub zaslugam in uspehu Betacama je format sčasoma postal zastarel in prenehal se je proizvajati.

BetacamSP

Betacam SP je video format, ki ga je leta 1986 razvilo podjetje Sony. Ta format je bil nadgradnja originalnega Betacam formata in je bil namenjen za profesionalno uporabo v televizijskih studiih in produkcijskih hišah. Betacam SP je omogočal boljšo kakovost slike in zvoka kot originalni Betacam format, saj je uporabljal večjo širino traku in boljšo kompresijo signala. To je pripomoglo k temu, da je format postal priljubljen med snemalci in producenti zaradi svoje visoke kakovosti in zanesljivosti.

Betacam SP je bil uporabljen za mnoge televizijske oddaje, filme in druge produkcije v 80.-ih in 90.-ih letih. Kljub temu, da je format danes zastarel zaradi digitalne tehnologije, je imel pomembno vlogo pri razvoju video produkcijskega sveta in se še danes uporablja v nekaterih studiih in arhivih.

Betacam SX

Betacam SX je digitalni format za snemanje in reprodukcijo videoposnetkov, ki ga je razvil japonski proizvajalec Sony. Format je bil predstavljen leta 1996 kot naslednik Betacama SP in je bil prvotno zasnovan kot cenovno ugodnejša alternativa Betacamu SP za profesionalno uporabo. Betacam SX je uporabljal MPEG-2 kompresijo za shranjevanje video posnetkov na magnetni trak, kar je omogočilo visoko kakovost slike in zvoka. Format je bil priljubljen v broadcast industriji in se uporabljal za snemanje novic, dokumentarcev, glasbe in drugih vsebin. Kljub svoji priljubljenosti je format Betacam SX postopoma izgubil svojo konkurenčnost zaradi prihoda digitalnih formatov, kot je na primer Digital Betacam. Sony je prenehal s proizvodnjo Betacam SX opreme leta 2005, vendar se nekateri še vedno uporabljajo za arhiviranje in hranjenje starih video posnetkov.

Betacam MPEG IMX

Betacam MPEG IMX je bil digitalni format za snemanje in shranjevanje videa, ki ga je leta 1996 razvilo podjetje Sony. Ta format je bil zasnovan kot nadgradnja obstoječega analognega formata Betacam SP in je prinesel večjo kakovost slike in zvoka ter enostavnejše urejanje in predvajanje posnetkov.

Betacam MPEG IMX je bil zasnovan na osnovi standarda MPEG-2 in je omogočal kompresijo videa brez izgube kakovosti. To je pripomoglo k zmanjšanju prostora na traku ter olajšalo distribucijo in izmenjavo posnetkov med različnimi postprodukcijskimi hišami. Kljub temu, da je bil Betacam MPEG IMX zelo priljubljen med profesionalnimi uporabniki in je bil dolgo časa standard za snemanje televizijskih oddaj, je sčasoma postal zastarel, saj so se na trgu pojavili boljši in naprednejši formati za digitalno snemanje videa.

Digital Betacam

Digital Betacam je format videoposnetka, ki ga je leta 1993 razvilo podjetje Sony kot digitalni nadomestek za Betacam SP format. Digital Betacam je bil zasnovan za profesionalno uporabo in je bil priljubljen v televizijski in filmski industriji zaradi svoje visoke kakovosti slike in zvoka.

Digital Betacam se je hitro uveljavil kot standardni format za televizijsko produkcijo in distribucijo v mnogih državah po svetu. Ponujal je visoko ločljivost slike, boljše barvne reprodukcije in manjše kompresije kot njegovi predhodniki. Ključne lastnosti Digital Betacama vključujejo 10-bitno kvantizacijo videoposnetka, ki omogoča bolj natančno reprodukcijo barv in detajlov, ter trajno shranjevanje na profesionalnih videokasetah. Kljub svoji priljubljenosti je format Digital Betacam z leti izgubil na pomembnosti zaradi hitrega razvoja digitalnih tehnologij. Danes se večinoma uporabljajo digitalni formati, kot sta XDCAM in HDV. Kljub temu pa je Digital Betacam pustil svoj pečat v zgodovini video produkcije in je še vedno cenjen zaradi svoje visoke kakovosti slike in zvoka ter zanesljivosti.

DVD

Digitalni video disk (DVD) je oblika optičnega diska, ki se uporablja za shranjevanje podatkov, zlasti video vsebin. DVD format je bil razvit v 1990-ih, kot naslednik CD-ja (Compact Disc). Prvi DVD-ji so bili na voljo za prodajo leta 1997. DVD format se je hitro uveljavil zaradi večjih kapacitet shranjevanja kot CD format, omogočal pa je tudi boljše kakovosti zvoka in slike. DVD format je lahko shranil do 4,7 GB podatkov na enem samem sloju diska, kar je bilo več kot sedemkrat več kot CD format. DVD-ji so kmalu postali priljubljeni med potrošniki, saj so bili idealni za shranjevanje in predvajanje filmov ter drugih video vsebin. Poleg tega so bili DVD-ji združljivi s številnimi različnimi napravami, vključno s predvajalniki DVD-jev, računalniki in videoigralnimi konzolami. Kljub temu, da so DVD-ji prevladovali na trgu več let, so jih sčasoma začeli izpodrivati novi formati, kot so Blu-ray in streaming storitve, kot so Netflix in Hulu. Kljub temu pa DVD format ostaja priljubljen za shranjevanje in distribucijo video vsebin ter še vedno uporabljen v številnih domovih in podjetjih po vsem svetu.

BluRay

Blu-ray je optični disk, ki se uporablja za shranjevanje visokokakovostnih video posnetkov, filmov, glasbe in drugih digitalnih vsebin. Razvoj Blu-ray tehnologije se je začel v začetku 21. stoletja, ko so se proizvajalci elektronike odločili za razvoj novega formata, ki bi omogočal večjo kapaciteto in boljše kakovosti v primerjavi z obstoječimi DVD diski. Blu-ray tehnologija je bila prvič predstavljena leta 2006 in je kmalu postala priljubljena med potrošniki, saj je omogočala shranjevanje do 25 GB podatkov na običajnem enoplastnem disku in do 50 GB na dvojnoplaščnem disku. Zaradi svoje visoke kapacitete in izjemne kakovosti slike je Blu-ray postal standardna oblika za distribucijo visokokakovostnih video posnetkov in filmov ter je postal priljubljena izbira za ustvarjalce vsebin in potrošnike po vsem svetu. Danes je Blu-ray tehnologija še vedno pomembna in se uporablja za distribucijo visokokakovostnih vsebin, čeprav se je v zadnjih letih pojavila močna konkurenca v obliki spletnih pretokov in storitev on-demand, ki ponujajo enostavnejši in hitrejši dostop do vsebin. Kljub temu pa se Blu-ray disci še vedno prodajajo in uporabljajo, še posebej med filmskimi navdušenci in ljubitelji visokokakovostnega zvoka in slike.

DV

Zgodovina digitalne video (DV) tehnologije sega nazaj v leto 1980. Prvotno je bila razvita kot standard za shranjevanje in predvajanje videoposnetkov na digitalnih kasetah. DV format je postal zelo priljubljen med profesionalnimi uporabniki, saj je omogočal visoko kakovost videoposnetkov in enostavno urejanje.

V 1990-ih letih so se pojavile prve digitalne video kamere, ki so uporabljale DV format za snemanje videoposnetkov. Te kamere so postale priljubljene tako med profesionalnimi kot tudi ljubiteljskimi uporabniki, saj so ponujale visoko kakovost videoposnetkov in enostavno urejanje.

Kasneje so se pojavili tudi drugi digitalni videi formati, kot so HDV, AVCHD in DVCPRO HD, ki so ponujali še boljše kakovosti videoposnetkov in več možnosti za urejanje. Vendar je DV format ostal priljubljen med uporabniki, ki so želeli enostavno in zanesljivo rešitev za shranjevanje in predvajanje videoposnetkov. Danes se DV tehnologija uporablja predvsem za arhiviranje in predvajanje starejših videoposnetkov, saj so novejši formati, kot so HD in 4K, prevladali na področju digitalne video tehnologije. Kljub temu pa DV format še vedno ostaja pomemben del zgodovine digitalne video tehnologije.

miniDV

MiniDV je bil priljubljen format digitalnega videoposnetka, ki je bil predstavljen leta 1995. Ta format je bil zelo priljubljen za snemanje videoposnetkov zaradi svoje visoke kakovosti slike, majhnosti in prenosljivosti. MiniDV trakovi so bili majhni in lahki, kar je omogočilo enostavno prenašanje in shranjevanje. MiniDV je bil posebej priljubljen med ljubiteljskimi snemalci in profesionalnimi filmskimi ustvarjalci. Ta format je omogočal visoko ločljivost in nizko stopnjo stiskanja, kar je rezultiralo v visoki kakovosti videoposnetkov. Kljub svoji priljubljenosti in kakovosti se je format MiniDV sčasoma izgubil zaradi nastanka novih digitalnih formatov, kot so HD videoposnetki in digitalna kamera. Danes se format MiniDV uporablja v manjši meri, saj so novejši formati postali bolj priljubljeni in dostopni.

HDV

HDV format je bil ustvarjen leta 2003 kot standard za visoko ločljive video posnetke. Razvila sta ga podjetji Sony in JVC kot nadgradnjo standardnega DV formata, z namenom omogočiti snemanje visoko kakovostnih videoposnetkov na trakove MiniDV. HDV format je bil priljubljen med amaterskimi in profesionalnimi uporabniki, saj je omogočal visoko kakovost videoposnetkov pri relativno nizkih stroških. Format je podpiral ločljivost 1080i in 720p, kar je bilo v tistem času vrhunsko za žive TV prenose in profesionalno produkcijo. Kljub svoji priljubljenosti se je HDV format sčasoma postal zastarel, saj so se pojavili novi, bolj napredni formati, kot so na primer AVCHD in XDCAM. Zato danes HDV format ni več tako pogosto uporabljen, vendar pa še vedno obstajajo kamere in snemalniki, ki ga podpirajo. Kljub temu pa je HDV format pustil pomemben pečat v zgodovini video produkcije, saj je bil eden prvih standardov za visoko ločljive videoposnetke in je pomagal popularizirati to tehnologijo med uporabniki.

DVCAM

DVCAM (Digital Video Cassette) je format za digitalno video snemanje, ki ga je leta 1996 razvil Sony. Namenjen je bil profesionalnim uporabnikom, saj je ponujal visoko kakovost zvoka in slike ter zanesljivo shranjevanje podatkov. DVCAM je bil izboljšana različica prejšnjega DVC (Digital Video Cassette) formata, ki je bil uveden leta 1995. Glavna razlika med njima je bila hitrost prenosa podatkov - DVCAM je ponujal hitrejši prenos podatkov in s tem boljšo kakovost slike in zvoka.

Format je bil priljubljen v radiotelevizijskih postajah, produkcijah filmov in videoposnetkov ter drugih profesionalnih okoljih, kjer je bila potrebna visoka kakovost in zanesljivost. Kljub temu, da je DVCAM postopoma izgubil svojo priljubljenost zaradi uvedbe novih digitalnih formatov, je še vedno uporabljen v nekaterih industrijskih aplikacijah. Sony je leta 2000 izdal še naprednejši format imenovan HDV, ki je ponujal visoko ločljivost slike, vendar je DVCAM ostal priljubljen za snemanje standardne ločljivosti in zvoka v profesionalnih okoljih. V zadnjih letih so se tehnologije video podatkov močno razvile, kar je pripeljalo do manjše uporabe DVCAM formata. DVCAM je bil zasnovan kot bolj zanesljiv in kakovosten nadomestek za analogni format Betacam SP.

DVCAM se uporablja predvsem v profesionalnih videoprodukcijah, kot so televizijski oddaji, filmi, reklame in dokumentarci. Standard ponuja visoko ločljivost slike, izboljšano reprodukcijo barv in zvoka ter zanesljivo arhiviranje posnetkov. Kljub temu, da je standard DVCAM postal priljubljen v profesionalni video produkciji, je sčasoma izgubil priljubljenost zaradi prihoda novih digitalnih formatov, kot so HDV, AVCHD in XDCAM. Kljub temu se v nekaterih primerih še vedno uporablja zaradi svoje zanesljivosti in visoke kakovosti videa.

DVCPRO

DVCPRO je digitalni video format, ki ga je razvilo podjetje Panasonic in ga je prvič predstavilo leta 1995. Namenjen je profesionalni uporabi in ponuja visoko kakovostno sliko ter zvok. Zgodovina DVCPRO se začne z razvojem digitalnih videokamer in potrebo po formatu, ki bi omogočal zapisovanje visokokakovostnih video posnetkov na trde diske ali trakove. Panasonic je razvil DVCPRO format, ki temelji na standardu DVC, vendar ponuja boljšo kakovost slike in zvoka ter večjo zanesljivost pri snemanju.

DVCPRO format je bil hitro sprejet v industriji in postal priljubljen pri profesionalnih snemalcih in produkcijskih hišah. Do leta 2000 je Panasonic razvil več različic DVCPRO formata, vključno z DVCPRO25, DVCPRO50 in DVCPROHD, ki omogočajo snemanje v visoki ločljivosti. Kljub temu, da je DVCPRO format kasneje postal manj priljubljen zaradi prihoda bolj naprednih digitalnih formatov, kot je na primer HDV in AVCHD, še vedno ostaja priljubljen pri nekaterih uporabnikih zaradi svoje zanesljivosti in visoke kakovosti slike ter zvoka. Panasonic še vedno proizvaja opremo, ki podpira DVCPRO format, in ga lahko najdemo v mnogih profesionalnih produkcijskih okoljih po vsem svetu.

D9

D9 video format je bil ustvarjen s strani podjetja Sony in je bil prvič predstavljen leta 1996. Gre za digitalni video format, ki se uporablja za shranjevanje visokokakovostnih video posnetkov na magnetnih trakovih. D9 je bil zasnovan kot alternativa analognim formatom, kot je na primer Betacam SP, in je ponujal boljšo kakovost slike in zvoka. D9 format je bil priljubljen med profesionalnimi uporabniki, kot so televizijske postaje, produkcijska podjetja in video producenti, saj je ponujal visoko kakovostno in zanesljivo shranjevanje video posnetkov. Poleg tega je bil D9 format primeren tudi za montažo in post produkcijo video materialov. Kljub svoji priljubljenosti pa je D9 format sčasoma izgubil svoj primat na trgu, saj so se pojavili novejši in naprednejši digitalni video formati, kot je na primer DV in HDV. Danes je D9 format redko v uporabi in ga večina profesionalnih uporabnikov nadomesti z bolj sodobnimi rešitvami.

D-VHS

D-VHS je skrajšava za Digital Video Home System, ki je bil predstavljen leta 1998 kot nadgradnja VHS formata. Gre za digitalno različico VHS trakova, ki omogoča boljšo kakovost slike in zvoka ter več prostora za shranjevanje podatkov. D-VHS je bil prvič uporabljen za snemanje visoko ločljivih televizijskih oddaj, kar je bilo takrat novost. Format je bil priljubljen predvsem pri ljudeh, ki so imeli visoko ločljive televizorje in so si želeli boljšo kakovost slike in zvoka. Kljub temu pa je bil D-VHS precej kratkotrajen format, saj so ga kmalu prehiteli drugi digitalni formati, kot sta na primer DVD in Blu-ray. Danes je format D-VHS skorajda pozabljen, saj se je večina ljudi preusmerila na sodobnejše načine shranjevanja in gledanja video vsebin.

XDCAM

XDCAM je profesionalni format za snemanje in predvajanje visoko kakovostnih videoposnetkov, ki ga je razvil Sony Corporation. Format XDCAM je bil prvič predstavljen leta 2003 in je bil namenjen uporabi v profesionalnih produkcijah, kot so oddaje, filmi, oglaševanje in novinarska poročila.

XDCAM uporablja stiskanje videoposnetkov v formatu MPEG-2 in podpira različne ločljivosti, vključno z HD in 4K. Na voljo so različni nosilci za shranjevanje podatkov v formatu XDCAM, vključno z optičnimi diski, trdi diski in pomnilniškimi karticami. V zadnjih letih je Sony razvil tudi novejše različice formata XDCAM, kot so XDCAM EX (uporablja stiskanje v formatu MPEG-4) in XDCAM FAM (uporablja stiskanje v formatu XAVC). Ti novi formati so prinesli še boljšo kakovost slike in večjo zmogljivost za profesionalne uporabnike. XDCAM je postal zelo priljubljen med profesionalnimi producenti in je postal standardni format za snemanje in predvajanje visoko kakovostnih videoposnetkov v industriji televizije, kinematografije in oglaševanja.