Video format slike
SD
Video format standardne ločljivosti (SD) ima dolgo zgodovino, ki sega v zgodnje dni televizije. Sredi 20. stoletja so televizijske oddaje prenašali v standardni ločljivosti, ki je imela običajno ločljivost 640 x 480 slikovnih pik in razmerje stranic 4:3. Ta format je desetletja postal standard za televizijske oddaje in domače video posnetke. V 80. in 90. letih 20. stoletja se je SD video začel bolj uporabljati z uvedbo videokaset VHS in Betamax ter DVD predvajalnikov. Ti formati so potrošnikom omogočili snemanje in gledanje videoposnetkov v standardni ločljivosti doma. Z vzponom digitalne tehnologije v zgodnjih 2000-ih so postali video formati SD bolj priljubljeni za spletno pretakanje in digitalne prenose. Formati, kot sta MPEG-2 in AVI, so se pogosto uporabljali za video datoteke SD, ki so bile pogosto omejene na ločljivost 720 x 480 slikovnih pik. V zadnjih letih so video formati SD začeli postajati manj pogosti, saj so formati visoke ločljivosti (HD) in ultra visoke ločljivosti (UHD) postali širše sprejeti. Vendar se video SD še vedno pogosto uporablja za nekatere aplikacije, kot je oddajanje televizijskih kanalov s standardno ločljivostjo in starejših video vsebin, ki niso bile predelane v visoki ločljivosti.
Na splošno je video format SD igral pomembno vlogo v zgodovini video tehnologije in se še danes uporablja v različnih aplikacijah.
HD
Video format visoke ločljivosti (HD) se nanaša na video vsebino, ki ima višjo ločljivost in kakovost kot video standardne ločljivosti (SD). Video HD ima običajno ločljivost 720p (1280 x 720 slikovnih pik) ali 1080p (1920 x 1080 slikovnih pik), kar zagotavlja jasnejše slike in podrobnejše slike. HD video se običajno uporablja za oddajanje, storitve pretakanja in snemanje video vsebin za različne namene, kot so filmi, televizijske oddaje, športni dogodki in video produkcija. HD video format se je začel razvijati v začetku 21. stoletja, kot odgovor na potrebo po boljši kakovosti slike in zvoka na televizorjih in drugih zaslonih. Pojavile so se različne vrste HD formatov, kot na primer 720p, 1080p in 4K, ki omogočajo visoko ločljivost slike in boljšo kakovost zvoka. HD video formati so postali priljubljeni med potrošniki in proizvajalci elektronike zaradi njihove visoke kakovosti slike in zvoka ter možnosti uporabe na različnih napravah, kot so televizorji, pametni telefoni, tablice in računalniki.
Danes se HD video formati uporabljajo pri snemanju filmov, televizijskih oddaj, športnih dogodkov, koncertov in drugih dogodkov, ter predvajajo na različnih platformah, kot so Netflix, YouTube, Vimeo in drugi. Zahvaljujoč napredku tehnologije so se HD video formati nenehno izboljševali in razvijali, kot na primer prihod ultra HD in HDR tehnologij, ki omogočajo še boljšo kakovost slike in zvoka.